Pravijo, da Indijo obiščeš trikrat. Prvič, ko načrtuješ pot, drugič, ko si dejansko tam, in tretjič, ko jo podoživiš, ko se vrneš domov.
Namaste, Indija
Prvič sem bila v Indij kot gimnazijka. Drugič v svojih dvajsetih. Letos sem bila v Indiji tretjič. In tokrat sem prvič res spoznala in razumela tisto pravo Indijo. To pripisujem dejstvu, da imam zaradi svojih joga izbraževanj kar nekaj “podlage” v indijski filozofiji in religiji. Indija je namreč polna simbolov in pomenov. Če jih ne poznaš, greš mimo. Če jih, dobijo stvari, ki jih gledaš nov, globlji pomen.
V Indijo nisem šla na jogo. Jogo lahko delam doma. V Indijo sem šla potovati. Zanimal me je real life. Fitnes center zgrajen po načelih Vastu. Bolnišnica ajurvede. Simbol svastike izrisan na avtomobilu. Kipec Ganesha v avtomobilu. Mantra, ki jo posluša taksist po radiu. Odnos do smrti in življenja. Način razmišljanja.
Najprej na sever
Če želiš doživeti tisto pravo Indijo, je treba na sever. Tukaj doživiš kaos, hrup, umazanijo, barve in ljudi. Prve štiri dni sem tako preživela v zvezni državi Uttar Pradeš.
Kaj si lahko ogledate?
Definitivno priporočam ogled Triveni Sangam v Prayagraju- sotočje treh svetih rek, Gangesa, Yamune in tretje mistične, namišljene Saraswati. Najamite si čoln, ki vas popelje do sotočja, kjer vidite množico čolnov in ljudi, ki se kopajo.
Prav tako v Prayagraju, za tiste s političnimi in zgodovinskimi zanimanji, si oglejte hišo Anand Bhavan, kjer je prebivala družina Nehru – Jawaharlala Nehru in Indira Ghandi.
Nikakor ne zamudite ogleda svetega mesta Varanasi, ki je prav posebna izkušnja. Hindujci bi ga naj obiskali vsaj enkrat v življenu, še boljše pa je, če v mesto prideš umreti, saj se smrtjo in kremiranjem trupla ob reki konča ponavljajoči se krog rojstev in smrti. Sprehodite se po obrežju reke, opazujte ljudi, ki se kopajo, lahko se sprehodite tudi go ghatov, kjer opravljajo kremacije (čisto blizu sicer kot nehindujec ne moreš, tudi fotografiranje je prepovedano, lahko pa se tudi tukaj mimo zapelješ z najetim čolnom).
Kaj lahko brez slabe vesti preskočite?
Sarnath, kraj 10 km iz Varanasija, kjer je Buda imel svoj prvi govor/pridigo. Na tem mestu na prostranem travniku sedaj stoji okrogla stupa. To pa je tudi to, kar tam vidiš.
Nato na jug
Po intenzivnih štirih dneh na severu se odpravim južneje. Prva postaja je Bangalore, glavno mesto zvezne države Karnatka. Bangalore je ogromno, hrupno in moderno mesto, vendar kljub temu manj umazano in kaotično kot Varanasi ali Prayagraj.
V Bangaloru mi je bil najbolj zanimiv ogled Hare Krishna templja in Lalbagh botaničnega vrta. Zanimiva je bila tudi poletna palača Tipu sultana, Maharajevo palačo pa lahko iz ogledov izpustite, saj gre za slab “ponaredek” Windsorske palače, zbirka v njej, pa razen starih fotografij, ni nič posebnega.
Iz Bangalora sem se z avtom odpeljala proti Mysoru. Pot je bila slikovita, pokrajina polna riževih polj in palm. Na poti priporočam dva postanka, na slapovih Barachuka in v templju Chennakeshava v Somanathapuri. Tempelj je bil zgrajen v 13. stoletju in je izjemno lepo okrašen.
Končno Mysore
Mesto, ki ga poznam iz zgodbic o jogi. Mesto, kjer je v Maharajevi palači deloval Krishnamacharya. Mesto, kjer je živel Patthabi Jois, ustanovitelj Ashtanga vinyasa joge. Mesto, kamor so se vsako leto v Ashtanga joga center zgrinjajo joga učenci iz vsega sveta.
Zato sem si seveda najprej želela ogledati Maharajevo palačo. Palača je ogromna, pripravite se tudi, da boste čakali v vrsti na vstopnice in da se morate za vstop v palačo sezuti, tako kot v templje. Palača ima ogromno soban in zbirko slik, stenske poslikave… meni pa je bil tako in tako poseben občutek sploh stati in hoditi po njej zaradi vse joga zgodovine, ki se je tukaj odvijala.
Naj na kratko povzamem: Krishnamacharya, jogi in ajurvedik, je leta 1926 srečal Maharajo iz Mysorja. Maharaja je bila nad njim tako navdušen (baje bi mi naj z ajurvedskim znanjem pozdravil diabetes), da ga je povabil, da v njegovi palači poučuje jogo. Krishnamacharya je za promoviranje joge in povečanje zanimanja zanjo v palači organiziral javne demonstracije joge. eden izmed Krishnamacharyevih učencev je bil tudi Patthabi Jois. Pogosto je sodeloval na njegovih demostracijah, kasneje pa mu je tudi pomagal pri učenju joge. Maharaja je zato tudi Patthabi Joisu ponudil učiteljsko mesto v palači. Leta 1948 je Patthabi Jois ustanovil Ashtanga yoga research institute – shala v Mysore obstaja še danes, do pred nedavnega jo je vodil njegov vnuk Sharath Jois.
Dnevni izlet v Ooty
Ooty je najbolj znan “hill station” v Indiji. Tja so Britanci bežali pred poletno višino, saj leži na prijetnih 2.240 m nadmorske višine. Pot v hribe je izjemno naporna. Predstavljajte si, da se vozite na Vršič, v neskončni koloni vozil, od katerih jih je več kot polovica ogromnih tovornjakov, vzpenjate se s hitrostjo približno 20 kilometrov na uro, vse skupaj pa traja med uro in pol do dve uri. Vas pa zato po poti pozdravljajo opice ob cesti in plantaže čaja v meglicah, obdaja pa tropski gozd s slapovi. Po poti je kar nekaj zanimivih naravnih razglednih točk, v samem mestu pa jezero, kjer si lahko najamete čoln in zaveslate po njem, botanični vrt, vrt vrtnic in pa stara britanska hiša, v kateri je muzej, ki je imel v času mojega obiska razstavo fotografij in artefaktov plemen teh predelov. Zanimivo je bilo videti malo drugačno mesto strukturo mesta od tistih v nižini, bolj oblečene ljudi, je pa vse zelo britansko in kolonialno.
Bližam se koncu potovanja
Zadnja postojanka je bil Hyderabad. Še eno veliko in moderno mesto. Hyderabad je bilo muslimansko, Mogulsko mesto vse do osamosvojitve, zato je večina znamenitosti v mestu Mogulskih, islamskih. Mesto bi naj nastalo iz prelepe ljubezenske zgodbe. Sultan Shah se je kot prestolonaslednik zaljubil v plesalko in pevko Bhagmati. Več let sta se skrivoma sestajala na bregovih reke Musi. Ko so starši izvedeli za ljubezen, so mu odobrili poroko z njo, kljub temu, da ni bila iz istega stanu, zato je na bregovih reke ustanovil novo mesto. Poimenoval ga je Bhagnagar, po njegovi Bhagmati. Ker je Bhagmati s poroko prevzela ime Hyder Mahal, je Bhagnagar postal Hyderabad.
Kaj si lahko ogledate?
Trdnjavo Golconda – dolgoletno rezidenco vladarjev
Grobnice Qutub Shahi – pokopališče vladarjev
Charminar – znamenit spomenik s štirimi stolpi, ki je bil včasih mošeja
Palača Chowmahalla – palača princa Nizama
Salar Jung muzej – tretji največji muzej v Indiji, ki gosti največjo zbirko umetnin, ki jo je zbral en sam posameznik, kralj Nawab Mir Yousuf Ali Khan, ki je bil strasten zbiralec. Muzej je ogromen, zato si zanj vzamite kar nekaj časa, ali pa si izberite le tiste zbirke, ki vas najbolj zanimajo. Noter je vse: od slik, kipov, pohištva, orožja in ostalih predmetov tako evropskih, indijskih kitajskih japonskih…
Za zaključek
👉 Kaj me je najbolj presenetilo?
Da redkokdo govori dobro angleško.
👉 Kaj mi je bilo najlepše?
Barve!
👉 Kaj me je tudi po dveh tednih vedno znova fasciniralo?
Njihov način vožnje, ki ga z enim stavkom povzemam v “Umirjenost v kaosu”.
