Začnimo ta zapis s preprostim vprašanjem. Ste srečni? Kaj je za vas sreča? In kaj potrebujete, da ste srečni?
Glavni motivator za večino naših dejanj in odločitev v življenju je, da nam prinašajo srečo. Saj vendar nočemo biti nesrečni ali celo trpeti, a ne?
Torej poješ čokolado, greš na potovanje, kupiš si novo obleko,… in si srečen. To je naše dojemanje sreče.
V skladu z Vedsko filozofijo (Vede so zbirka besedil, sveti spisi indijske filozofije in religije) vsi iščemo srečo v svojem življenju zato, ker si prizadevamo povrniti svojo prvotno naravo, ki je čista sreča ali blaženost (v sanskrtu temu rečemo ananda).
Ampak če je sreča naš glavni cilj v življenju, zakaj je tako malo ljudi res srečnih?
Tudi ta odgovor najdemo v Vedah. Trajne sreče namreč ne bomo našli v zunanjem svetu, piše v Vedah.
Zato ker srečo zamenjujemo z užitkom. Užitek sprejemamo skozi čutila – okus čokolade, nakup letalske karte, lep razgled na morski zaliv – vendar so nam ti občutki prijetni ravno zato, ker so minljivi.
Niso napačni, ampak ne moremo ves čas jesti čokolade, da bomo ves čas srečni, saj nam bo to začelo škodovati.
V 18. poglavju Bhagavad Gite je razlike razložena tako:
“That which is like poison in the beginning but at the end is like nectar is said to be happiness of the nature of sattva. It arises due to the serenity of one’s intellect.
But that happiness which is obtained through the contact of the senses with their objects, and is like nectar in the beginning but like poison in the end, is understood to be of the nature of rajas.”
Rajastična sreča je torej sreča, ki jo začutimo, ko svojemu umu damo, kar hoče (čokolado, potovanje, novo obleko). S tem dopustimo svojim čustvom in svojemu umu, da nas vodijo skozi življenje. Takšen način življenja vodi v kratkoročne sreče.
Joga pa nam po drugi strani daje orodja, kako se osvobodimo od našega uma. Nauči nas opazovati naš um, njegove želje in čustva, vzpone in padce, vendra vse to z očmi neprozadetega zunanjega opazovalca. Nauči nas, da smo svobodni, neodvisni od našega uma in misli, da mislim ni treba vedno verjeti, ko nam niso v pomoč, in da se lahko namesto tega odločamo na podlagi notranjih prioritet in dolgoročnih ciljev.
Narava satvične sreče je dolgotrajno zadovoljstvo, ker temelji na nečem globljem in ne na hipnih, začasnih izkušnjah.
Želim vam obilo sreče v prihajajočem mesecu,
Tjaša
P.S.: Naslovna fotografija tega prispevka je bila posneta na tango dogodku v Ljubljani davnega leta 2015, tango pa me osrečuje še dandanes.
